Rojen otrok,
to edino dekle v familiji.
Ne vem zakaj
slabo o njej slišim, a potem:
Vidim njen obraz in telo,
v oèi ji zrem, modro nebo
in v duši vse drugo je kot zlo.
In le te divje oèi in to noro telo,
ne vem, kako na nogah stojim?
Ubit razum, kako zabilo mi je srce,
samo še danes sem tak a drugi dan znorim.
Zveèer junak,
a zajec v grmu sem v temi.
Do kam naj grem,
da ne bom ostal brez vseh sledi?
A le njen obris sanjam, ko spim.
In le glas iz ust njenih lovim.
Do nadaljnega komajda živim.
Me rana skali, zaledenela me kri napaja,
preveliko dozo lepega sem dobil.
A ko pomislim le, da v bistvu sem sreèen,
v barvah je naenkrat spet vse...
In Še naprej, le mavrica vse bolj bledi,
morda le nebo se temni,
jaz vidim le par, ki odslej
z rokami se zdravi in poglej,
te roke so v ustih bile
in niè ne boli je le naèin,
polepša ti dan in spomin,
le juban ti besno, le juban ti besno, le juban ti besno
daj še ti, daj še ti, daj še ti,
je zame arest azil, je zame arest azil, je zame arest azil?
